Naša družina je bila nad skupnim potovanjem s kombijem tako navdušena, da smo ga ponovno najeli. Krompirjeve počitnice na Štajerskem? Zakaj pa ne.
Pot v neznano
Popolno presenečenje in vstop v drugi polčas življenja z najboljšimi prijatelji.
09. November 2019
Slavljenka Nataša z najboljšo ekipo in ducat balonov
Ko se je pred našo hišo ustavil kombi sem se ozrla – to je bilo nekaj novega, bil je tako veličasten. Niti pomislila nisem, da bil se jaz lahko v njem kam odpeljala ... potem pa se je kar zgodilo. V trenutku so iz njega izstopili moji prijatelji z baloni in vsemi drugimi hudomušnimi pripomočki, saj sem praznovala 50. rojstni dan. Vedela sem da me bodo peljali nekam v neznano, a se mi nikoli ni niti sanjalo, da bomo šli vsi skupaj in to v kombiju.
Posedli smo se in pot nas je peljala proti Mariboru. Ni bilo dosti časa za razmišljanje, saj smo prepevali na glas, bilo je polno smeha. Tako zelo lepo mi je bilo, da bi se vožnja lahko nadaljevala kar v nedogled, kajti bili smo vsi skupaj. Če bi nas gledal kdo iz ptičje perspektive, bi se mu zagotovo zdelo, da kombi od silnega veselja in sreče kar poskakuje po avtocesti.
Mimovozeči so nas opazili, nam pomahali, nam potrobili … kako ne, saj so se videli napis za 50 let, videli so se baloni, ki so bili na zadnjem delu vozila, videli so veselo druščino. Še dobro, da smo imeli tako velik prtljažnik, da je bila lahko vsa hrana in pijača skrita, kajti na trenutke sem imela občutek, da bi se marsikdo kar ustavil in se poveselil z nami. Kot da smo bili potujoča sreča na vozišču.
Večerilo se je že, ko smo se od Maribora peljali naprej proti Prekmurju. Opazovala sem pokrajino in pri srcu mi je res bilo toplo. Srečna sem ugotovila, da čeravno je moj prvi polčas življenja odigran, se lahko izkažem in dokažem v drugem polčasu, ki mi še sledi. Saj igra še ni končana. Ob poti je ležalo listje vseh barv in zdelo se mi je, da so kot dogodki, si so se zvrstili v mojem življenju, sedaj pa so minili in so samo še spomini.
Nenadoma smo zavili v neko manjšo vasico, pot je bila vijugasta, malo skozi gozd in naprej do odcepa, kjer je tabla za mlin. Peljali smo se še nekaj metrov in parkirali. Izstopili smo in pogled mi je objel čudovito leseno hiško iz katerega dimnika se je kadilo. Nekaj sveč na dvorišču je izžarevalo dobrodošlico in na tabli sem uspela razbrati napis: dobrodošli v Koči na samem. Začutila sem veliko hvaležnost, da sem lahko del te lepote in da so z menoj moji prijatelji. Celo kombi sem pobožala, saj nas je vse skupaj varno pripeljal do cilja mojega potovanja v neznano.
A ni mi dalo miru … ko so moji prijatelji zlagali iz kombija zaloge hrane in pijače v hišo, sem si jaz kot slavljenka lahko vzela čas za raziskovanje okolice. In glej, v ogradi sem zagledala srni in jelena ter velikega belega kozla. Živali so stale in me preiskovale s pogledom, kajti nisem takoj razumela, da bi jim naj vrgla vsaj malo koruze. Šele ko so glasovi mojih prijateljev prihrumeli do mene in ko sem zagledala koruzo na tleh, mi je kliknilo, da jim jo lahko dam. Naše druženje je prekinil glas, ki je vabil v kočo.
Vstopila sem in se nisem mogla načuditi čudovitemu prizoru: v kaminu je gorel in prasketal ogenj, miza je bila slavnostno pogrnjena, na njej so gorele sveče in šibila se je pod težo hrane, prijetno ozračje je kar vabilo h skodelicam, ki so bile na klubski mizici ob sedežni in iz katerih se je tako mamljivo kadil vonj po kavi. Sedli smo in šele ob skodelici kave, ko je stekel pogovor, sem opazila vse obešanke kot: Vse najboljše / 50 / dobrodošla ... resnično mi je bilo toplo pri srcu. Tudi kakšna solza sreče se mi je utrnila.
Želela sem se za trenutek skriti v vsej svoji hvaležnosti in sem odšla … mislila sem da v kopalnico, a to je bila kopalnica z jacuzzijem, resnično prekrasna. Ko pa sem skozi okno pogledala ven, ker sem slišala glasove mojih prijateljev, pa sem videla, da se nekaj dogaja. Nisem mogla ostati v kopalnici. Odšla sem ven in zakurili so ognjišče v zunanji savni in pod čebrom z vodo – wooow - vrhunsko. Komaj sem čakala, da vse to doživim, resnično kot v nebesih. Čustva so me spet premagala, zajokala sem, od sreče. Nazdravili smo in zaželela sem si, da naj vse to traja in traja. Veselje je trajalo kar 4 dni in tega praznovanja nikoli ne pozabim.
Kot varuh na dvorišču pa je stal čudovit bel kombi, ki je samo čakal na izpolnitev vseh naših želja, bodisi po raziskovanju okolice našega čudovitega Prekmurja, ali po izletu v shopping ali pa samo v nabavo po nove zaloge. Konec je prišel prekmalu. Posedli smo in vsak v svojih mislih potovali skozi čudovite dni, ki smo jih preživeli skupaj. Kombi pa je vozil varno proti domu in ko smo se vrnili, se objeli, smo si tudi obljubili, da taka potovanja vsekakor še ponovimo, kajti vsak trenutek smo bili skupaj, povezani v dobrem in slabem.
Hvala vam prijatelji za čudovito otvoritev mojega novega poglavja naslednjih 50. let in hvala vam za čudovito idejo, da gremo na pot s kombijem. To bo zdaj naša stalnica. Le čemu bi se gnetli vsak v svojem avtu in ustavljali ter se čakali na parkiriščih, ko pa se lahko prav udobno vozimo vsi skupaj v smehu novim dogodivščinam naproti. Pa to prav kmalu!
Hvala ekipi Rentamride za vso prijaznost, za to da se nam ni bilo treba ukvarjati s čiščenjem notranjosti vozila ob predaji in razmišljati o tem, ali bomo prispeli pravočasno do dogovorjene ure. Samo poklicali smo jih in prijazno so nam rekli: „Vi samo srečno vozite, mi smo tu za vas 24/7.”